Toto je bil samozavesten, odločen maček, ki je znal postaviti svoje meje. Do tistih, ki si jih je izbral pa je bil tudi zaupljiv, prijazen in najbolj crkljiv mačkon. Vsak večer je prišel do mene, me dobesedno objel okoli vratu in se potem ves večer stiskal in ob tem glasno predel. 

Že od majhnega pa se je spopadal z raznimi boleznimi. Bil je eden zelo redkih, ki so ga morali na Kliniki za male živali operirati, ker se mu je zataknil lasten klobčič dlake. Celo življenje se je boril tudi s hudim zaprjem, ki se je z leti le stopnjevalo. Dokler mu niso pred petimi leti odkrili 13 cm tumorja na zadnjem delu črevesja. Ki k sreči ni bil rakastega izvora, bi pa po priporočilu veterinarjev moral vsak dan jemati Medrol. Po nekaj tednih smo ugotovili, da verjetno mi dobimo več Medrola kot on, saj ga je pljuval po celem stanovanju zato mu ga je veterinarka začela dajati z mesečnimi injekcijami. Ker so mi bili znani stranski učinki Medrola sem ga začela sčasoma na injekcije voditi, ko se mi je zdelo, da se je stanje začelo slabšati. Tako sem ga na injekcije vodila le nekajkrat letno (in ne mesečno, kot je bilo predvideno).

Z leti je začel imeti vedno večje težave tudi z bolečinami v sklepih. Ker zaradi Medrola ni smel dobiti protibolečinskih tablet mu je veterinarka predpisala Lyrico – antidepresiv v nizkih dozah. Po krajšem času sem mu ga prenehala dajati, saj je postal povsem apatičen in je samo zrl v eno točko. Dejansko mu je posrkala vso veselje do življenja. Nato smo poskusili s Solensio, ki je nekajkrat delovala, potem pa ni bila več učinkovita.

Vse čas smo ga podpirali z komplementarnimi zdravljenji. Večkrat z bioresonanco pri veterinarki Urši iz Podutika v Ljubljani. Nato pa še pri srčni veterinarki, osteopatinji Špeli v Trzinu, ki mu je vrnila veselje do življenja. Že po nekaj terapijah je kljub starosti postal spet bolj vitalen. Pri terapiji je nadvse užival, lahko mu je naredila tudi kraniosakralno terapijo, kar pri mačkah ni običajno.

So pa vsa zdravila pustila sledi na telesu in tako je začel vedno težje dihati. Na Kliniki za male živali so mu punktirali vodo iz pljuč, vendar telo ni dolgo zdržalo. Po dveh tednih je doma, na svojem ležišču prestopil mavrico, star dobrih 16 let. 

Zaradi zelo pogostih obiskov pri veterinarjih sem se naučila, da sem jaz tista, ki moram postaviti mejo pri tem, katero terapijo je res potrebno narediti in katero ne. Tudi sama sem dolgo delovala v veri, da moram prepustiti veterinarjem kaj je v dani situaciji najbolje za storiti, vendar sem se sčasoma naučila, da temu ni tako. Nemalokrat sem dobila občutek, da je Toto bolj objekt, kot živo bitje s svojimi čustvi in potrebami. Objekt na katerem je potrebno narediti vse, kar se veterinarska medicina lahko domisli, ne pa živo bitje, ki je tam s svojimi bolečinami in strahovi. Vsak obisk me je tako bolj krepil v tem, da moram biti, ne samo njegov spremljevalec, ampak tudi zaščitnih in glasnik. 

Zadnji obisk na veterini me je tako še posebej pretresel. Najprej naj ne bi bila z njim na ultrazvoku, saj naj bi bil prostor prezaseden s študenti. Odločno sem povedala, da želim biti zraven in so me, sicer neradi, pustili. Ko pa so ga punktirali so želeli, da grem ven, kar me še danes močno žalosti. Stati pred vrati in poslušati svojega ljubega umirajočega mačkona, ki srce parajoče mijavka več minut, ki so se vlekle kakor ure, je bila izkušnja, ki je ne bom pozabila. Zakaj nisem smela biti zraven dokler mu niso dali pomirjevala vedo samo oni. Jaz vem, da tega ne dopustim nikoli več. 

Čez nekaj dni so mu želeli narediti še nekajurni kardiološki poseg, vendar sem se odločila, da dokler ne vidim, da si je opomogel, dodatnih presikav ne bom več pustila. 

Zadnji dan, ko sem začutila, da mu je zdravje res peša sem začela prebirati kdaj se odločiti za evtanazijo, kljub temu, da mi ni blizu misel, da bi posegala v proces, ki se na tej zemlji odvija čisto naravno že miljone let. Začela sem proučevati kriterije, po katerih se veterinarji odločajo, kdaj naj bi žival usmrtili in se ob tem zgrozila. V ta namen so oblikovali vprašalnike, kjer ocenjuješ stanje živali glede na pretekle dni po različnih kategorijah in potem spremljaš trend. In če se žival ne igra toliko, kot se je nekoč, če nima takšne volje do življenje, če manj je in pije potem to kaže, da njegovo zdravje nazaduje in da ga lahko uspavaš. Vendar, a ni to naravni proces staranja? V tem primeru bi mu lahko življenje skrajšala za vsaj nekaj let, ki jih je srečno preživel v naši družbi. Ne, ni bil tako živahen kot nekoč. Ni več skakal na mizo. Imel je daljša obdobja, ko ni zadrževal blata in se mi je zdelo čisto običajno, da za njim redno čistim po stanovanju. Ampak v njem je gorela močna življenjska luč, ki je usihala čisto naravno v zadnjih tednih.

Prehod čez mavrico pa je bil tako poseben, da je o njem vredno napisati nekaj besed. Bilo je običajno jutro, ko sem dobila močal občutek, da bo morda danes ta žalostni dan. Odprla sem internet in že takoj naletela na članek v reviji Sensa o živalski komunikatorki Pea Horsey, ki je prav tisti dan imela preko Zooma meditacijo za živali. Sprejela sem hipno odločitev, da se prijavim, kljub temu, da sem vedela, da bom v tistem času na poti. Preden sem odšla sem Totota dolgo časa božala. Na sovoznikovem sedežu sem se tako priklopila Zoom in dobro uro meditirala. Ko sem se po treh urah vrnila domov sem našla Tototovo telo. 

Bilo je sredi noči in odločili smo se, da ga pokopljemo na vrtu naslednji dan popoldan, ko bomo vsi doma.

Položila sem ga na njegovo dekico in ga obdala z rožicami. Zanimivo mi je bilo opazovati tudi drugo mačko in psa, kako se poslavljata in žalujeta tudi onadva. Do tedaj nisem imela izkušnje, da bi bila tako dolgo ob truplu, vendar se je izkušnja izkazala za zelo zdravilno, saj smo vsi imeli čas, da se od njega v miru poslovimo. 

Živalska komunikatorka Pea dvakrat letno za nekaj dni odpre možnost, da se ji pridružimo v skupini Pride in to je bilo ravno v času Tototove smrti. Pri vpisu me tako vodil močan občutek, da me je tja pripeljal prav Toto.