Žalost, ki jo občutimo ob koncu življenja naših ljubljenčkov je naša lastna žalost. Živali ne razumejo, da živimo v obupu po tem, ko smo slišali za končno diagnozo. Od tega trenutka se odmaknemo od vibracije ljubezni in veselja in gremo v vibracijo obupa. In živalim ni jasno zakaj ne hodimo več na sprehode, se ne več igramo z žogo … Zato je pomembno, da ostane na enaki vibraciji, saj je v umiranju veliko lepote. S tem lahko najbolj podpirano pri prehodu tudi njih same. Naša pot se tako krči, postanemo zaskrbljeni, smo žalostni. Medtem, ko je njihova pot ob koncu življenja višanje vibracije, širitev. Lepo je, če jih znamo pri tem spremljati.
Živali so naši učitelji. In nizke vibracije, ki so v nas pridejo na površje
